Zračenje stanovanj in prezračevanje hiše je nekdaj potekalo le s pomočjo odpiranja okenskih odprtin. Starejše hiše niso imele izolacije, tudi njihova okna so precej slabše tesnila, kot tesnijo danes. Vendar je bila kurjava relativno poceni, izolacijski materiali, primerni za izolacijo hiše in njene strehe, pa praktično neobstoječi. Zato se ni nihče pretirano ukvarjal z zamislimi o dodatni izolaciji stanovanjskih objektov. Tudi v primeru zaprtih oken je prišlo do določene mere izmenjanega zraka z zunanjostjo skozi špranje pri okenskih odprtinah, nekaj malega pa tudi kar skozi zidove, ki so precej bolj dihali, kot danes. Tako je prezračevanje hiše potekalo vseskozi, in tudi s kondenzom ob zidovih ni bilo večjih težav.
Kmalu pa se je začel preobrat in čedalje več ljudi je prihajalo živeti v mesta. Urbana populacija se je po drugi svetovni vojni zelo naglo povečala, z njo pa tudi potrebe po ogrevanju. Tudi energenti, od nafte in premoga do plina ter lesa, so se pričeli hitro dražiti. Po drugi strani pa se je začel razvijati trg izolacijskih materialov, primernih za izolacijo sten in ostrešij hiš. Kmalu je postalo jasno, da hiše brez izolacije in dobrih oken nikakor niso ekonomične, saj porabijo preveč energije za ogrevanje.
Tako so ljudje hitro ugotovili, da je prezračevanje hiše z odpiranjem oken pozimi zelo potratno, in porodile so se ideje za prezračevalne sistem z rekuperacijo. Princip toplotne črpalke, ki ga uporabljajo prezračevalni sistemi z rekuperacijo, je bil že dolgo znan, le uporabiti ga je bilo potrebno v praksi in na tak način, da bi postal primeren za množično proizvodnjo in montažo. Seveda pa je bilo potrebnih še kar nekaj desetletij, da je prišlo do dovoljšnega dviga standarda, da so si povprečni ljudje tovrstni prezračevalni sistem z rekuperacijo lahko privoščili. Danes je tak sistem eden od najpogostejših načinov za prezračevanje hiše pri nas.